Gaja Kobav Čeprav je danes svet likovnega multimedialen in se njegova področja nenehno širijo, se keramika pri nas le s težavo uveljavlja kot umetnostna disciplina. Številni jo še vedno povezujejo z izdelavo lepih posod ali pa kičastih kipcev. In vendar je v zgodovini umetnosti marsikateri likovni ustvarjalec prav z oblikovanjem in žganjem prsti dosegel zavidljive umetniške uspehe. Gaja Kobav svojo ustvarjalno moč in občutek za oblikovanje usmerja v glino, v to organsko gradivo, v prvobitno, najelementarnejšo materijo. Postala je njena uročna vaba. Z njo ustvarja keramiko; okrasno in uporabno hkrati. A tako prvo kot drugo se pojavi šele posledično. Avtorica najprej oblikuje eksponate določenih likovnih kvalitet in estetskih norm, stvaritve, ki so njej lastne, ki pripadajo njenemu idejnemu bogastvu in govorijo tihi jezik njenih občutij, doživetij, vizij in sanj. Vse, kar je lepo, pa lahko uporabimo za okras. Tako se obe zahtevi spojita v neločljivo celoto in nastalo likovno delo pridobi dvojni namen (šolski primer za to je npr. secesijska umetnost). Avtoričin ustvarjalni kredo je zasidran v velikih, preprostih, čistih, celo povsem prečiščenih formah. Njena dela so avtorske variacije na raznovrstne posode oz. vaze, ki zaživijo kot enkratne in neponovljive skulpturalne forme, z marsikaterim latentno prisotnim asociativnim namigom. Njene stvaritve so v nenehnem dialogu med tradicijo in sodobnostjo, med dediščino in avtorskimi, subjektivnimi principi. V duhu modernističnih pristopov oživlja klasične oblike, izpeljuje nove in jim daje avtorsko afirmirano preobleko. Izbrana tvarina, čeprav v sebi nosi praspomin, čeprav je prvi material, v katerem je človek ustvarjal, ostaja vselej aktualna in tako avtorici omogoča izražanje, ki ga lahko opredelimo kot povsem sodobno. Gaja Kobav bučaste oblike dopolnjuje z elegantnimi vratovi in tako celoto artikulira v enovito pojavno obliko z graciozno držo. Voluminozno, mehko podstat popelje v še vedno mehko oblikovan, toda nekoliko poploščen in izvirno nagnjen zaključni del. Forme zdaj domiselno odpira, nato zapira. Pogosto celoto ključno oblikujejo in celo preoblikujejo že fragmenti. V delih umetnice biva dialog nasprotij, ki prehaja v igrivo komunikacijo. V vsaki stvaritvi pa začutimo nove metamorfoze, skratka sveže preigravanje izbranih oblik in temeljnih ustvarjalnih smernic. Tudi v tehnično tehnološkem smislu prisega na klasiko, na že preverjeno, čeprav to ni receptura, ki ji sledi, temveč ob njej raziskuje in poglablja svojo ustvarjalnost. V igro ustvarjanja vključuje nova spoznanja ter se vsakokrat znova prepušča presenečenjem, ki ji poklanjajo neponovljive vizualne efekte. Keramika je namreč takšna zvrst likovnega snovanja, pri katerem avtor lahko le delno nadzoruje rojstvo umetnine. Je kombinacija zavednega, hotenega in nezavednega, spontano se porajajočega, nastalega kot rezultat številnih zunanjih dejavnikov. Da, nekaj je vedno nedojemljivega, skratka enigmatičnega. Forme, ki sicer v nadzorovanem, avtorsko vodenem procesu nastajo ob uporabi kačic, morajo še v objem ognja, ki jim daje trdnost. Gnetljiva, topla, vlažna tvarina, ta prvobitna materija, ki se voljno podreja avtoričinim senzibilnim prstom, mora na koncu spremeniti še agregatno stanje, za kar se Gaja Kobav poslužuje visokih žganj (1000 do 1250 stopinj Celzija). Čeprav ima v keramičnem ustvarjanju prevladujočo vlogo forma, čeprav avtorica subtilno prisluhne materialu, iz katerega ustvarja, površine dodatno poudari z izraznostjo in jim tako vdahne večplasten likovni nagovor. Z glazurami jim daje barvne vrednosti, lesk, tudi svojstveno strukturiranost in razgibanost. S tem njene stvaritve pridobijo dodatno zapeljivost, čista forma pa se oplemeniti, revitalizira in zavibrira v brbotanju neštetih mikro učinkov. Avtorica, ki je asketska v formah, to prvino ohranja tudi v koloritu. V bistvu se odloča le za dve barvi, za rdečo in specifično temno. Prav s slednjo "posodo" odene v črnino z nekakšno patino, s prefinjeno bleščavostjo starega zlata, z njegovo dragocenostjo in arhaičnostjo. V rdeči pa žari toplota, se objektivizira življenje in je skrita ljubezen (navsezadnje tudi do ustvarjanja). Obe izbrani barvi imata posebno žlahtnost in pri obeh je prisoten močan simbolni in sugestivni pomen. Z glazurami prekriva celote ali pa posamezne dele pušča neglazirane, da lahko spregovorijo s svojo naravno slikovitostjo. Nomen est omen. Gaji je glina, zemlja tista materia prima, kateri vselej znova namenja svojo ustvarjalnost, ji zaupa svoj svet idej, jo oblikuje, preoblikuje, jo spremeni v nekaj, kar ima avtorsko znamenje, kar ima njen intimistični naglas. V gostobesedju se marsikdaj izgublja bistvo in s preobilnim brstenjem podrobnosti se umetniška kreacija kaj hitro spremeni v kič. Stvaritve Gaje Kobav pa nastajajo ob jasno izraženi ideji, ki jo v fizično obliko popelje z omejevanjem na bistveno, z željo - z manj izraziti več. Lepota je namreč v preprostih stvareh. Avtorica hoče biti prepričljiva in svojstvena prav s čistimi oblikami. Tudi snov, iz katere snuje, je preprosta in zemeljska, vendar ji omogoča, da jo oblikuje in spreminja, da jo popelje v svet likovne umetnosti in jo povzdigne na njen pidestal.
|
||
NAZAJ |